Delaj

Spominjam se, kako sem sredi decembra 2002 – nekaj mesecev po njuni smrti – hodil po centru LJ in čakal, da me pokliče sošolka in prijateljica, s katero sem bil dogovorjen, da se dobiva po koncu njenih predavanj. Namesto kavice sem doživel SMS v katerem mi je sporočala, da sta šli z neko kolegico v BTC in da je sedaj že doma.

Bilo mi je grozno… Ne zato ker bi si tako želel tistega kofeta, ampak zato ker sem računal, da bom z nekom kako prijetno urico, v resnici pa ne bom in edino kar me čaka je vrnitev v skoraj prazno hišo, kjer je vse tako kot sem zjutraj pustil preden sem šel. Nato sem stopil v trgovino z glasbenimi zadevami na Trgu francoske revolucije in si dal poslušati neko kompilacijo klasične glasbe, ki jo je izdala založba Erato… mislim, da je naslov CDja Agnus Dei- music of inner harmony. Kompilacij sicer načeloma ne kupujem, a na tem CDju je bil tudi Agnus Dei Samuela Barberja in – to sem odkril šele doma – Allegrijev Miserere mei. Pojejo dečki oxfordskega New collega… Zvečer sem si ga doma zavrtel in ko je zadeva prišla do Miserere, sem prvič lahko jokal… (to naj ostane med nami)… Jokal za starši, za vse kar sva prestala med njuno hudo boleznijo, za babico, ki je odšla mesec dni za njima… jokal zase, za vse kar je bilo in nikoli več ne bo, jokal za vso negotovost, ki me (še) obdaja… Občutek sem imel, kot da je z Allegrijem bolečina končno našla pot iz srca…

Kot vsak spodoben fant, ne jokam… no, morda enkrat na leto… sam na samem. Mislim, da v letih 2005 in 2006 nisem jokal niti enkrat… Spet čas za Allegrija?

Na strani POP-TVja sem prebral, da so izpustili iz pripora pedofilije osumljenega župnika… Na misel mi je prišel primer pokojnega župnika Jošta, ki je umrl preden se je sodni proces proti njemu končal… pa usoda skladatelja in duhovnika Mava, ki je bil zaradi domnevnega spolnega delikta sredi 20. stoletja suspendiran, čeprav se je kasneje izkazalo, da je bil nedolžen.

Pedofilska dejanja so nedvomno zločin, ki zahteva svoji teži primerno obravnavo. Vendar smo v zadnje čase priča senzacionalističnemu pristopu medijev, ki naravnost iščejo pedofilijo pri duhovnikih in svoje izsledke takoj objavijo, ne da bi pomislili na škodo, ki jo morda delajo nedolžnim ljudem.

Če samo pomislimo na župnika Jošta… O njem ne moremo soditi ali je bil kriv ali ne, niti POP-TV nima pojoče travice, da bi ugotovil ali je človek govoril resnico ali ne. Še preden se je izreklo o njegovi krivdi sodišče, je za primer vedela vesoljna Slovenija in zaradi narave zločina katerega je bil osumljen in tudi zaradi dejstva, da je bil duhovnik, je bil v očeh javnosti že vnaprej prikazan kot krivec. Bi POP-TV prevzel kako odgovornost, ko bi se na sodišču izkazalo, da ni kriv? Bi mu lahko povrnil dobro ime in zaupanje ljudi s katerimi je delal? Ne, nikakor. Izvedli so medijski linč, kar je ne le nečloveško in nevarno, ampak pedvsem neprofesionalno in neumno, skratka nekaj, s čimer si hitro zapraviš zaupanje in dobro ime.

Ne branim pedofilov… da se te stvari godijo otrokom je gotovo strašno. Mislim, da je pedofilija oblika motnje. Najpogosteje se spolne zlorabe godijo znotraj družine in sorodstva. A o teh primerih slišimo malokrat, če sploh kdaj… tudi takrat, ko so stvari na sodišču že dokazane in je prišlo do pravnomočne obsodbe. Ko pa se zgodi, da je osumljen kak duhovnik, mediji to izvedo skorajda pred njim, takoj se pokaže na ekranu cerkvica kjer človek deluje in tabla z imenom kraja kjer živi. Skratka: kriv si, še preden ti stvar dokažejo. To so dvojna merila, kar ne more biti OK, ni res? Smo res lahko prepričani, da nam nihče ne bo nikoli po nedolžnem obesil česa podobnega?

Danes sem med pešačenjem iz službe videl nekaj zanimivega. Iz lokala sta padla dva mlajša tipa, oba očitno precej nadelana… Eden si je oko pokrival z roko, drugi pa mu je kričal: Ej stari, a veš… jest sem ponosen, da sem Sloven’c. Ne bodo me jebal u pičko materino, a razumeš…’

OK…, saj je v redu. Ljudje smo si različni. Že v šoli so nam trobili o tem kako moramo biti ponosni na Prešerna, ljubiti domovino in biti narodno zavedni &, &, &, &… Nikoli mi ni šlo v glavo, zakaj bi bilo potrebno biti ponosen na to, da si npr. Slovenec. To je dejstvo, ki ni ne moja zasluga ne krivda. Rodil sem se tu, slovenskim staršem, ki jih nisem sam izbral. Govorim slovensko, Slovenijo sprejemam za domovino in jo imam preprosto rad. Vendar so vse to danosti za katere se mi nikoli ni bilo treba nič potruditi. Ni res?

Lacrima se po latinsko reče solzi. Mnogi ljubitelji glasbe se običajno spomnijo ob tej besedi na znamenito Mozartovo Lacrimoso iz njegovega Requiema. Lacrimarium je bil vrček, ki so ga starorimski fantje dajali svojim dekletom, da so vanj točile solze za njimi, ko so šli v vojsko in ob njihovi vrnitvi je bil poln vrček nesporen znak zveste ljubezni.

Danes sem, preden sem šel v službo, malo listal svojo diplomsko nalogo. Spet sem našel napako in klel svojo sestro, ki je zadevo lektorirala. Nalogi sem tipkal ravno takle čas lani, vem da ob strašnem zobobolu… nekega dne sem vzel Tramal, da bi bolečine minile. In tudi so, jaz pa sem bil tako otopel, da nisem mogel delati. Naslednjih par dni sem potem tipkal brez omenjenih tablet. Bolelo je, a vsaj glava je bila približno OK. Nekaj mesecev po zagovoru diplomske naloge nisem mogel niti odpreti. Danes, po devetih mesecih, jo končno lahko vsaj približno neobremenjeno vzamem v roke in ugotovljam, da je v bistvu dobra… v nekaterih delih celo zelo dobra.

Če odmislim zobobol, ki je bil takrat res grozljiv, sem užival vsak trenutek pisanja. Temo sem si izbral sam, čeprav je imel prvi mentor pomisleke zaradi pomanjkanja virov. Kasneje sem dobil novega mentorja, ki mi je pustil proste roke. Bil je celo tako naklonjen mojemu projektu, da je na lastne stroške priskrbel pomemben del gradiva. Mislim, da mu nikoli nisem povedal, kako zelo ga cenim zaradi vsega tega. Pomanjkanje literature me je prisililo v medknjižnično izmenjavo s tujino, ki me je stala okrog 80.000 tedanjih tolarjev. Ni majhen denar, za študenta, ki živi izključno od svojega in nima staršev ali bogatih mecenov. A splačalo se je. Nalogo sem uspešno pripravil in zagovarjal ter dobil najvišjo oceno, ki jih menda na moji študijski smeri ni ravno zelo veliko.

In potem? Pisanje prošenj, grenkobe vseh vrst… zavod za zaposlovanje… mučni sestanki, od katerih človek ne odnese popolnoma nič… in nato služba, ki je nočeš opravljati, a jo moraš, ker moraš od nečesa živeti. No, lahko se odločiš, tudi da nočeš živeti… a vseeno poskušiš. Pred tem sem dobil nekaj obetavnih signalov iz raznih institucij, kamor sem poslal svoje prošnje… Kazalo je že, da bom decembra že lepo delal na svojem področju, morda celo nadaljeval študij, ki me neznansko zanima… potem pa se je zgodil zadnji teden v novembru, ko se je vse skupaj sesulo v treh dneh.  Povrhu vsega sem imel še razgovor na zavarovalnici Grawe. Tam sem v drugem krogu razgovorov naletel na tričlansko komisijo, ki so jo sestavljeli mlajši gospod, ki je med razgovorom vseskozi klepetal po mobiltelu, na moji levi je bila neka blont punca, ki si je vseskozi nekaj pisala, v sredini pa nek plešast gospod, ki let ni ravno skrival. Razgovor je bil takšen, da sem si rekel, da ne le, da tu verjetno ne bom delal, ampak tudi, da tu sploh nočem delati.

Ne vem zakaj tako ugledna podjetja, kot je omenjena zavarovalnica, sploh dovolijo, da so njihov obraz tepci kakršne sem imel v svoji komisiji na razgovoru jaz. Ne gre za to, da me niso vzeli, gre preprosto zato, da so se s svojim vedenjem izkazali za totalne cepce, ki jih ne odlikuje nič drugega kot orjaški ego, ki jim je očitno zameglil (za njih) žalostno dejstvo, da so tudi oni ljudje (no, vsaj mislim). Bilo mi je hudo. Ne zato, ker me niso vzeli ampak zato, ker so me poniž(ev)ali oz. poniževali tisto, kar sem do tedaj dosegel. Očitno je tisto plešasto bitje potrebovalo nekoga in ga je našlo v meni.

No, danes je to za menoj. Delam drugje, ne za svojo stopnjo izobrazbe, na področju, ki me zanima popolnoma laično za katerega ne čztim nobene strasti… Lacrima je solza in moj lacrimarium se počasi polni.

OK… Dan se je začel kar dobro, nič ne rečem. Dež še ni padal, tako da sem se psu zjutraj dal odpeljati na sprehod, ki je bil za oba zelo koristen. Nato sem vase zlil jogurt in brž v petko in v LJ v službo. Že po poti je postalo očitno, da so ljudje nervozni, sitni… skoraj sem pustil življenje  nekje blizu Mengša, ko je nek debil prehiteval v škarje in to pri polnicesti vozil. Zapeljal sem ob rob in vpil: “Budala, a ne vid’š!!??” Vem, da ne sliši, a to počnem zaradi mene… človek se tako hitro sprosti in mirno vozi naprej. V službi je bilo precej grozno. Edina svetla točka je bil kratek klepet s sodelavcem, prijaznim Srbom, ki ravno opravlja vozniški izpit. Ne vem kaj je s temi ljudmi… on je res pravo sonce. No in potem je poginil nek računalnik, ki ga vsi potrebujemo zaradi nekih evidenc… in vik in krik, kdo je to storil… kako?… pa ravno včeraj so ga popravljali… In potem se neki meni povsem naznani sodelavec (sem še precej nov) spravi name, češ, da me je videl za računalnikom, kar pomeni, da sem zadevo zakuhal jaz… Seveda je bila to očitna laž. Opravil sem najnujnejše, nato pa izkoristil tisto, kar se vsem zdi najbolj fino, namreč, da si delavnik “kreiramo sami”  in po parih urah odšel domov. Počutil sem se kot pes.  Nekaj stvari sem nato opravil kar od doma.

Že dopoldne sem poskušal priklicati na mobitel nekega gospoda, ki je moja edina vez z institucijo, kjer bi nekoč rad delal, oz. bi bilo sanjsko, ko bi mi to uspelo, a brez uspeha… čeprav sva bila dogovorjena, da ga pokličem. Enkrat se ni oglasil, tri ure kasneje je imel zasedeno, nato se spet ni oglasil… Vem, morda sem malo pretiraval, a meni bi nekoč v prihodnosti delo tam pomenilo vse na svetu. Ne vem zakaj mi ni odgovoril. Sem se mu kaj zameril z ne vem čim? Je imel tudi on slab dan? Ne vem. Stvar me je precej potrla. Pravzaprav me zadnje čase potre kar veliko reči. Upam, da me ne bodo tudi strle.

V glavnem: na poti domov je bilo počutje spet takšno, da sem pobrskal po avtu in poskusil s parimi CDji in spet končal pri Brahmsu. Trikrat sem poslušal “Ihr habt nun Traurigkeit“, ki se mi je vedno zdela ena najlepših glasbenih stvaritev. Morda je zadeva tako dobra predvsem zaradi sopranistke Margaret Price, ki na tem posnetku Brahmsovega Requiema poje s tolikšno prepričljivostjo, da ji verjamem prav vse. Izvedel sem, da moj posnetek tega dela velja za kultnega. “Kultnih” posnetkov raznih del imam še nekaj, najbolj ponosen pa sem na Bachov Pasijon po Janezu, ki ga je v 70-tih letih posnel Karl Richter in je zame, kljub igri na moderne insštrumente, eden najboljših posnetkov tega dela, saj nas že začetni toni uvedejo v tragedijo, o kateri pripoveduje zgodba. Ne kateri so mnenja, da sicer ni nič posebnega, a njihova naglušnost je njihov problem. No Brahms me je uspešno reševal celo pot.

Rad imam LJ, rad se vozim z avtomobilom, večinoma čisto rad hodim v službo, čeprav sucks, a današnji dan je bil enostavno too much. Je bilo krivo vreme? Morda polna luna pred kratkim? Kakorkoli že, jutri se moram bolj izkazati… biti malo manj mevža.

Pravzaprav malo čudno, da se je znancu zdelo potrebno na moj mejl poslati kar dva posnetka,  na katerem alkajdovci režejo z nožem glave ljudem in zraven vpijejo, da je Alah velik. Prizor ni vreden posebnega občudovanja in človek bo pri nas gotovo imel probleme, če se bo z njimi preveč identificiral. Občutek imam, da sedaj to početje ne prihaja več toliko v javnost. Morda zato, ker je vzbudilo več odpora kot pa naklonjenosti pri muslimanih. Sprašujem se, koliko ima to veze s pravim islamom? Sta npr. Osama bin Laden ali pokojni Al Zavahiri predstavnika islama? Upam da ne.

Morda bi se res ne smel toliko ukvarjati s tistimi starimi mamami, ki so se spravile komentirati onega reveža, a me je pogrelo, priznam. Poleti je včasih luštno spati zunaj, pod milim nebom in gledati utrinke, zagotovo pa ga ni atleta, ki bi to počel za zabavo pozimi sredi zasmogane Ljubljane, podnevi pa bi na Čopovi kleče prosil miloščine. Kako se fant se tisti fant počuti, ko ga tam v tem mizernem položaju srečujejo njegovi znanci, sorodniki, sošolci? Kakšno je bilo njegovo življenje, ko še ni klečal na Čopovi z napisom pred seboj? Kaj se je zgodilo s tem človekom, da je tam pristal?

Osebno ne verjamem, da se na tem svetu dobre stvari vedno poplačajo in da za slabe odločitve človeka slej ko prej doleti zaslužena kazen. Pravzaprav mislim, da je dobrota zelo pogosto sirota in da živimo v času, v katerem je delati slabo nemalokrat znak moči, drznosti, samozavesti, poguma in drugih kvalitet, ki jih običajno povezujemo z dobrim. Mislim, da morda niti ne more biti dosti drugače. Ppopolnoma jasno namreč je, da sveta ne vrtijo le velike ideje, ampak veliki egoizmi malih ljudi.

Ne vem kaj je tiste gospe iz verjetno čisto prijaznih starih mam, tet in sosed spremenilo v nekakšne paranormalne superbabice, ki človeka samo pogledajo in vedo vse o njem. Verjetno ta ubogi fant ni bil ne prvi ne zadnji, ki je kdaj tam doživel takšno ocenjevanje in tudi za gospe verjetno to ni bil posebej osamljen ocenjevalnega vedeževanja.

Revščina, še posebej tista, ki preide v bedo, je huda reč. Ko nimaš niti za kruh, se dokaj hitro začne proces uničevanja tvojega dotedanjega socialnega okolja. Ker nimaš za kruh, verjetno tudi za bencin nimaš, torej adijo mobilnost. Postopoma prenehajo tvoje dotedanje dejavnosti, saj se jih morda niti udeleževati več ne moreš… Prenehaš biti to kar si bil, ne le v tujih, ampak tudi – in to je morda še huje – v lastnih očeh. Beda namreč ni le telesno stanje pomanjkanja, ampak v enaki meri tudi duševno stanje. Človek, ki se sooča z bedo, živi v primežu skrbi, malodušja in osamljenosti. Če to traja predolgo ali če je njegova narava prešibka, se prav lahko zgodi, da obupa sam nad seboj. Osebno mislim, da je prav mogoče, da ima takšno zgodbo za seboj tisti mladenič. Slabe stvari se namreč ne godijo le slabim ljudem. Življenje ni pravljica tiste vrste, kjer so vsi grdi tudi hudobni in vsi lepi dobri. Žal to ni svet, kjer bi berači postajali princi in princi žabe. To je svet, kjer te nihče več ničesar ne vpraša, kjer je zunanjost pomembnejša od notranjostui, kjer te pogledajo in si že domišljajo tvojo zgodbo.

Odšel sem naprej in se čez kakih deset minut vrnil po isti poti na postajo pred pošto. Tam je bil še vedno ta premražen mlad človek, bled in gotovo tudi lačen. Človek, ki je morda res lenuh, zasvojenec z drogami, a v prvi vrsti človek, ki nam drži ogledalo. Glejte, človek – Ecce homo.

Tako… moja prva objava. Bloganje je zame nova stvar. Sicer sem spremljam nekatere avtorje, pisal pa še nisem. Zdelo se mi je nekoliko preveč ekshibicionistično, a po drugi strani: mar ni vseeno… za 99.99% morebitnih bralcev, bom vedno ‘Hraber’, čeprav hrabrost morda ne bo lastnost, ki bi jo bilo zaslediti iz mojega pisanja. Torej: potrpljenje.

S službo sem zaključil ob 18:30 in bil tako obupno slabe volje, da sem sklenil iti v BTC preverit, če je morda v trgovino že prispel pred dvema tednoma naročeni CD z vrhunsko izvedbo Requiema Cristobala de Moralesa. Še ni. Nič hudega, nisem hotel sitnariti, le danes je tak dan, da bi ta rekviem res potreboval. Vem, da se sliši grozno patološko, a rekvieme naravnost ljubim. Kadar mi je hudo ali kakorkoli težko, si moram zavrteti kakšnega. Najraje Faurejevega, ali tistega od Victorie, včasih Duruflejevega ali Gillesovega… Ne gre za iskanje smrti, ampak za soočanje s svojo minljivostjo in iskanje smisla življenja, ki je vendarle determinirano z minljivostjo. Rekviemi so – če gledamo njihovo običajno besedilo – dokaj optimistične zadeve, pogosto polne upanja v božansko milost, nemalokrat pa tudi nekakšne globoke  notranje refleksije. Mislim, da rekviem sooča človeka z njegovo človeškostjo. Namenjen je soočanju s smrtjo in pred smrtjo smo vsi goli, tudi razne prave in namišljene veličine. Rekviemi ne govorijo o princih, predsednikih, poslancih, nadutih poslovnežih, klošarjih in prodajalkah… Govorijo o tistem kar v resnici so: ljudje, ki imajo svoje življenje in bodo nekoč zanesljivo našli svoj konec in na koncu njihovega rekviema jih, upam, zanesljivo čaka samo zanje prižgana lux aeterna, polna upanja, topline in tolažbe. Danes je bil na vrsti Ein deutches Requiem Johanesa Brahmsa. Nedavno sem ga poslušal v Filharmoniji v izvedbi Consortiuma musicuma in to v slovenščini. No, moj je seveda v nemščini. Moram reči, da me je Brahms uspel umiriti in sedaj sem spet OK.

Vem, da moram upati. Včasih je upanje edino, kar človek trenutno ima. Seveda je upanje lahko tudi zelo morilska zadeva… še posebej, če upamo zgolj zato, ker se nikakor ne moremo soočiti z realnostjo. Mislim, da mora moje upanje vedno izvirati iz mojega “danes” iz moje realnosti, upoštevati mora moje sposobnosti in računati na malo sreče. Upanje se po mojem nikoli ne sme izpriditi v navadno sanjarjenje, nekakšno čudno vdanost v usodo, s katero si človek hote ali nehote predvsem prizanaša z naporom in iskanjem smisla.

Zakaj sem danes takšne volje? Samo zaradi službe in zobobola? Ne vem. V službi je bilo danes kar prijetno… vmes smo šli s sodelavci tudi na 15-minutno kavico, šefinja je bila dobre volje, sicer je zaenkrat še nisem videl slabe volje, a vseeno.

Morda me je malo iztiril dogodek na Čopovi. Na robu ulice je klečal nek mlad moški, rekel bi kar fant, ves bled in z napisom, da je lačen in brez strehe nad glavo. Upokojenke pred menoj so tuhtale, da je verjetno človek narkoman, da bi šel gotovo lahko delat, pa da gotovo iz same lenobe ne gre… lenobe pa da že ne bodo podpirale ipd. … Nenadoma nisem več vedel, če gledamo istega človeka.

Ljube gospe, to je bil vendar človek: morda narkoman, morda tat, morda iztirjenec in morda res len, a ve tega ne veste, niti ne vidite. Pred vami kleči fant, moker od dežja, prezebel od mraza, z razbolelimi koleni in precej verjetno ne ravno sit… Lahko bi bil vaš sin, lahko vaš vnuk, sosed, znanec… Tistih nekaj centov, ki ste mu jih odrekle, bi vas verjetno ne stalo bankrota, njemu pa bi morda pomagali do sendviča, kave … ali nove doze mamila – a ve tega ne veste. Glede na to, da gre za mladega človeka, bi gotovo res lahko delal, a pogled nanj nam razodeva, da je precej mogoče, da mu primanjkuje najosnovnejšega: milo, pribor za britje, sendvič, prenočišče… brez tega je težko sploh pomisliti na službo. Mislim da moramo v takšnih primerih enostavno odpreti svojo dlan in pomagati po svojih zmožnostih. Mislim, da ni prav špekulirati o njegovi preteklosti, ker je enostavno preveč možnosti, da se v svojih ‘ugotovitvah’ motimo. Ne rešujemo celega življenja, pomagamo mu v njegovi trenutni stiski. Zaradi 50c ne bo obogatel in mi ne obubožali. Ko mu jih emkrat damo, ti niso več naša stvar, ampak njegova odgovornost. Če si bo kupil mamilo, je to vsekakor slaba, a predvsem njegova slaba odločitev, za katero bo na tak ali drugačen način prej ko slej nosil posledice. Če pa smo mu pomagali do toplega obroka, smo naredili sočloveku nekaj absolutno dobrega, nekaj, kar nas dela ljudi z veliko začetnico. Ljube gospe: Ecce homo.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!